|
|
Svetost
= srce, ki ljubi.
O svetosti pogosto mislimo: Oh, to ni zame! Svetniki
se že rodijo sveti! Toda to ni res. Tudi ti in
jaz imava enake možnosti, da postaneva sveta.
Pravzaprav sva tudi ti in jaz poklicana, da postaneva
svetnika. Prav zares. Mnogi, tudi v salezijanski
družini so dokazali, da je to možno. Med mnogimi
salezijanskimi svetniki in svetniškimi kandidati
vam bomo vsak mesec predstavili enega.
Predstavitev
nekaterih salezijanskih svetnikov
bl.LAVRA
VIKUNJA
in 
sv.DOMINIK SAVIO
v
ppt obliki
s.
EVZEBIJA PALOMINO YENES
v
word obliki
Zgodba o čudežno narejeni
sliki
v word obliki
To
se je zgodilo leta 1983, ko se je skoraj zaključil
škofijski postopek preiskave življenja in kreposti
s. Evzebije Palomino Yenes. Priprave, da bi njene
posmrtne ostanke prenesli v kapelo zavoda "Maria
Auxiliadora" v Valverde del Camino (Španija),
kjer je s. Evzebija preživela nekaj kratkih in
delovnih let od svojih redovnih zaobljub leta
1924 pa vse do svoje smrti, so potekale s polno
paro.
Za to priložnost je bil naročen portret Božje
služabnice, ki naj bi ga naslikal umetnik mednarodnega
slovesa, Manuel Parreno Rivera,. Slikal je z nogami,
ker zaradi otroške paralize, ki jo je nekoč prebolel,
nog ni mogel uporabljati. Že kot otrok je začel
razvijati svoje slikarske sposobnosti, pozneje
pa je študiral v Sevilji in pri svetovno priznanih
slikarjih. Postal je profesor slikarstva v Valverdu
in obenem privatni učitelj slikanja.
Njegovo stanovanje in atelje sta se nahajala v
bližini zavoda in šole "Maria Auxiliadora",
ki ga je obiskovala tudi njegova hči. Manuel Parreno
osebno ni nikdar zahajal v zavod in je skrb za
hčerkino šolanje prepuščal ženi. Sam se je imel
za ateista, oziroma za versko neopredeljenega,
drugače misleče pa je spoštoval. Popolnoma se
je posvetil umetnosti in se ravnal le po svoji
"svobodni" vesti. Seveda je poznal sestre
iz zavoda, na poseben način pa, hočeš - nočeš,
takratno ravnateljico s. Marijo Luiso Aparicio.
Ko je bila s. Marija leta 1979 na obisku pri neki
gospe, ki je pred kratkim ovdovela, je občudovala
portret njenega pokojnega soproga. Zvedela je,
da ga je naslikal slikar Manuel Parreno, vdovin
bratranec. V njej se je porodila ideja, da bo
prav tega slikarja prosila, naj naslika tudi portret
s. Evzebije.
Slikar je ponudbo sicer sprejel, tako kot mnoge
druge, a do 12. aprila 1982, ko se je slovesno
odprl proces za beatifikacijo, se portreta še
vedno ni lotil.Odlašal je, ker se mu je naloga
zdela mnogo pretežka in sicer iz dveh vrst razlogov:
a) Iz osebnih verskih razlogov. Kot neveren se
ni čutil sposobnega približati se svetniški osebnosti
in jo upodobiti. Do te naloge je čutil nepremagljiv
odpor.
b) Iz tehničnih razlogov. Kot slikar je bil specializiran
za portretiranje v živo. Zato se mu je zdelo nemogoče
izdelati portret osebe, ki je ni niti poznal in
o kateri je imel na razpolago samo majhno črnobelo
fotografijo slabe kvalitete.
S. Marija ni izgubila poguma in je slikarja vedno
znova spominjala na obljubo, ta pa se le ni in
ni odločil, da bi začel z delom. Meseci so tekli,
ne da bi se stvari premaknile. S. Marija se je
povezala z nekaterimi slikarjevimi sorodniki in
prijatelji, da so ga spodbujali in prosili. Za
pomoč so se obrnili na samo s. Evzebijo, ki je
nato ob svojem času učinkovito posredovala.
Pritiski na slikarja so se še povečali v začetku
leta 1983, ko je bil 14. april določen za prenos
posmrtnih ostankov s. Evzebije v zavodsko kapelo.
Manuel Parreno se je končno naveličal nenehnih
prošenj in se je predvsem zaradi svoje ga dobrega
imena lotil dela. Do določenega datuma sta manjkala
samo še dva tedna. Na razpolago je imel le minimalen
čas, v katerem bi moral delati zelo intenzivno,
če bi hotel dokončati sliko. Svoji ženi je rekel:
"Vsaj začel bom, če že dokončati ne bom mogel."
Portret, velik 130x81 cm, je začel slikati na
veliki četrtek, 31. marca 1983 med 9.30. in 10.00
uro dopoldne. Po prvih potezah ga je prevzel neke
vrste ustvarjalni ogenj, da je slikal naprej brez
predaha. Tudi barve so se sušile nenavadno hitro
in po nekaj več kot štirih urah je bila slika
dokončana. Neizrekljivo presenečenje in osuplost.
Še toliko bolj zato, ker mu je čopič malo prej
padel iz rok in prav na očesu s. Evzebije naredil
veliko temno packo. Nejevoljen je hotel platno
očistiti in oko ponovno naslikati. Videl pa je,
da to ne bo potrebno. Ko je s palcem na nogi odstranil
packo, je opazil, da je obraz ostal nedotaknjen,
kajti barve so se bile že posušile.
Dogodek je bil preučen najprej na škofijski ravni,
nato pa še v Rimu s strani Kongregacije za svetniške
kandidate, s strani teologov, kardinalov in škofov.
20. septembra 2003 je bil v navzočnosti Sv. Očeta
izdan dekret, ki je potrdil, da gre za resničen
čudežni dogodek.
ŽIVLJENJE BLAŽENE EVZEBIJE PALOMINO YENES:
UBOGA OBOGATI MNOŽICO
Evzebija
Palomino se je rodila leta 1899 v majhnem kraju
Cantalpino v Španiji. Darovi, ki jih je prejela
takoj ob rojstvu, so bili darovi ubogih: majhna,
temna in mrzla hiša, bolehen oče, mama, ki ponavadi
ni vedela, kako naj nahrani lačna usta in dve
sestrici: Dolores in Antonija. Kljub temu njeno
otroštvo ni bilo žalostno in pomanjkanje normalnega
razvoja otrok ni preprečilo. V družini so kraljevali
veselje, mir in ljubezen, ki so potešili lakoto
bolj kot pičla hrana.
Pozneje je Evzebija zapisala: "Kako mi je
draga naša hišica, kjer sem preživela otroštvo.
Spomin nanjo je poln nežnosti in imenovala sem
jo 'moja draga hiša', 'moj mali raj', kjer sem
se naučila toliko lepih stvari."
Pri osmih letih je začela služiti vsakdanji kruh
kot varuška, gospodinjska pomočnica in pastirica,
najprej pri nekaterih premožnejših družinah v
svojem kraju, nato v mestu Salamanki.
Trdo delo ji ni puščalo veliko prostega časa za
brezskrbno otroško igro. Pogrešala je bližino
in ljubezen staršev, ki so svoje otroke imeli
zelo radi, a so jih morali zaradi revščine poslati
od doma. Evzebija je uživala v trenutkih samote,
ko je na paši lahko občudovala naravo in razmišljala
o Bogu in o duhovnih stvareh.
Med vsakdanjimi dolžnostmi se je pripravila na
veliko srečanje z Jezusom v prvem sv. obhajilu.
Tako se spominja tistega prazničnega jutra: "Zbudila
sem se, še predno me je mama poklicala. V sebi
sem čutila nepopisno veselje in z vso gotovostjo
sem dojela, da ne pripadam temu svetu."
To je bil začetek njene poklicne poti, ki je pozneje
postajala vse bolj zahtevna. Skrajno uboštvo,
v katerem je živela, jo je osvobodilo vsega, celo
navezanosti na življenje. Kot odraščajoče dekle
je v Salamanki našla novo zaposlitev v zavetišču
za uboge in zapuščene ostarele osebe. Tu je poleg
hišnih opravil negovala starčke, jim previjala
rane in v njih služila trpečemu Krustusu. Kadar
je morala v mesto po opravkih, je srečevala otroke,
se ustavila ob njih, jih vprašala, če molijo,
če hodijo k verouku in k sv. maši. Takim kratkim
katehezam se ni mogla odreči, kajti v sebi je
čutila nepremagljivo potrebo, da bi naredila kaj
dobrega.
Njena življenjska pot se je usmerila pod okrilje
Marije Pomočnice, kjer je pozneje uresničila svojo
poklicno odločitev. Marija sama ji je poslala
znamenje. Evzebija je obiskovala nedeljsko šolo
pri Jezusovih hčerah, neke nedelje pa je srečala
dekle, ki jo je vztrajno vabilo v oratorij Hčera
Marije Pomočnice. Sprejela je povabilo, prišla
v oratorij in začutila, da je prav tu njeno mesto.
Najprej je bila oratorijanka, potem pa so jo sestre
zaposlile kot eno od gospodinjskih pomočnic v
zavodu. Evzebija je želela pobliže spoznati dekle,
ki jo je povabilo v oratorij, a je ni mogla nikjer
več najti!
Delala je torej kot služkinja. Vedno je bila pripravljena
sprejeti neko naročilo, se lotiti določenega dela
in ga pustiti, ko so jo klicali drugam. Ni bila
revna le zato, ker je bila brez denarja, ampak
tudi zato, ker s seboj in s svojim časom ni upravljala
sama. Odločila se je, da bo vedno na razpolago
in da bo služila z ljubeznijo, če ne drugače,
vsaj z nasmehom, kajti v ljudeh služi Gospodu.
Težko bi rekli, kdaj točno je Evzebija v sebi
začutila Božji klic v redovno življenje. Vse njeno
dotedanje življenje je bilo usmerjeno k temu idealu
in Bog sam jo je pripravljal, da se mu posveti.
Kljub temu pa je tudi ona srečevala dvome in notranje
boje: "Nisem vedela, če bom svoje sanje lahko
uresničila. Mama mi je rekla, da bom tudi v zakonu
lahko ostala dobra in služila Gospodu. Vedela
sem, da ima prav. Čutila pa sem tudi, da ta pot
(zakonsko življenje) ni zame
" Dobro je
vedela, da se ne odloča za redovništvo, ker bi
bilo to nekaj boljšega od poroke. Gre namreč za
to, da vsak odkrije načrt, ki ga ima Bog z njim.
Evzebija se je tako odločila in prosila za vstop
v Družbo HMP. 31.1.1922 je bila sprejeta za postulantinjo,
5.8. pa za novinko. V novicijatu je spoznavala
redovno življenje in se pripravljala na izpoved
zaobljub, s katerimi se bo posvetila Gospodu.
Tisti, ki so živeli ob njej, se je spominjajo
kot preproste in sproščene osebe, vedno na razpolago
in vedno pripravljene, da kar se da preprosto
spregovori o Bogu in o njegovi ljubezni. Vse,
kar je srečala v vsakdanjem življenju, predvsem
narava, ji je pomagalo vzpostaviti neposreden
stik z Bogom. Izredno je bilo tudi to, da je bila
kljub pomanjkanju izobrazbe zelo razgledana na
verskem, katehetskem in svetopisemskem področju
in da je zelo dobro poznala življenjepise svetnikov.
Pred zaobljubami se je morala njena ljubezen do
Boga še dodatno prečistiti. Zaradi nenadne poškodbe
je njeno zdravje zelo opešalo in predstojnice
so odločile, da ne more biti sprejeta k zaobljubam.
Evzebija pa je ohranila notranji mir in odgovorila:
"Dobro, če ne morem biti salezijanka, bom
pa apostola Marije Pomočnice in Don Boska v svojem
rodnem kraju!" Predstojnice so se začudile
tako veliki vdanosti v Božjo voljo in so odločitev
spremenile. Izpovedala je zaobljube in postala
HMP. Nepričakovano se ji je zdravje povrnilo in
avgusta 1924 je bila že v kraju Valverde, kjer
jo je sprejela njena nova skupnost.
Zaupano ji je bilo delo v kuhinji, pralnici in
ob nedeljah v oratoriju med deklicami. Ostale
sestre iz njene skupnosti so bile zaposlene s
poučevanjem na šoli. Še vedno je bila prepričana,
da v Božji hiši nobeno delo ni majhno in nepomembno,
če je storjeno iz ljubezni.
Na poseben način je znala pritegniti deklice,
ki so prihajale v oratorij. Vedno je bila vesela
in je znala zabavati deklice, te pa so bile v
njeni bližini srečne in so kar pile besede z njenih
ust. Ne da bi se zavedale, so čutile, da je njihova
sestra svetnica!
Njeno življenje je bilo zelo preprosto in vsakdanje,
popolnoma predano Bogu. Bila je blizu Bogu in
zato jo je On obdaroval s posebnimi milostmi,
znamenji svoje ljubezni. Znani so različni drobni
dogodki, majhni čudeži, ki so ji pomagali rešiti
vsakdanje težave.
Deležna pa je bila tudi različnih razodetij, ki
jih je prejela v sanjah in so bila preroškega
značaja. Z njimi je pomagala ljudem v stiski,
napovedala nekatere dogodke, doumela svoje poslanstvo
v obdobju političnih prevratov. Ko je v Španiji
divjala državljanska vojna, je darovala samo sebe
kot duhovno žrtev za dobro svoje domovine in Cerkve.
Gospod je njeno daritev sprejel in življenje ji
je začelo počasi ugašati, 10. februarja 1935 pa
jo je Ženin poklical k sebi.
Na pogreb je prišla velika množica ljudi, da bi
se poslovili od svoje svetnice. Na njen grob so
se tudi v naslednjih letih zatekali mnogi in jo
prosili pomoči v svojih stiskah. S. Evzebija je
ostala navzoča med ljudmi in je tistim, ki so
se ji priporočali, pri Bogu izprosila mnogo milosti
in čudežev.
12.4.1982 se je uradno odprl postopek za beatifikacijo
in kanonizacijo, po katerem bo s. Evzebija 25.4.2004
javno priznana za blaženo.
::
NAZAJ ::
|
